Tradicionalna keramika in lončarstvo
Tradicionalno lončarstvo pozna troje glavnih opravil:
Pridobivanje gline
Glino nakopljemo v glinokopu, jo pustimo preležati in jo očistimo za obdelavo.
Oblikovanje lončenih izdelkov
Oblikovanje lončenih izdelkov se izvaja ročno na lončarskem vretenu, kjer iz kepe gline ustvarimo želene izdelke.
Žganje v peči
Končna faza je žganje v sodobnih pečeh, kjer keramiki dodamo neponovljiv pečat.
Nekaj zgodovine o lončarstvu in keramiki
Slovenija ima zelo pestro in raznoliko lončarsko dediščino, saj je lončarstvo ena najstarejših obrti na Slovenskem in se je razvijalo v različni lončarskih središčih (Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje). To dokazujejo arheološke izkopanine iz prazgodovinskega časa, upodobitve na srednjeveških freskah in podatki v arhivskem gradivu.
Ob koncu 18. stoletja so se razmere močno spremenile in mestni lončarji so se začeli preusmerjati predvsem v pečarstvo. Na podeželju pa je lončarstvo ostalo pomembna dopolnilna ali celo samostojna domača obrtna panoga. Ta dejavnost je bila skoraj po pravilu vezana predvsem na vse tiste sloje, ki so imeli manjšo zemljiško posest; ta jim ni mogla ustvariti dovolj sredstev za preživetje. Obrtni zakon leta 1859 je lončarjem dovoljeval, da so se lončeni izdelki lahko svobodno prodajali na tržne dni, na sejmih ali, da so jih nosili in vozili naprodaj po bližnji in daljni okolici.
V osemdesetih, devetdesetih letih 19. stoletja so nastopile nove spremembe. Val, ki je pred sto leti zajel mesta in trge, je sedaj prišel z železno in emajlirano posodo tudi na podeželje. Povrhu se je začela spreminjati tudi kuhinjska tehnologija: kuhanje na odprtih ognjiščih in v pečeh so zamenjali »sodobni« štedilniki. Tržišče se je močno skrčilo, prvič v zgodovinskem razvoju je začelo upadati tudi število lončarjev.
Sodobna keramika
Tradicionalni lončarski produkti so tesno povezani s kulturnim izročilom in ohranjajo tradicionalne tehnike in oblike. Tradicionalna keramika ima svoje specifične značilnosti in je pogosto povezana z lokalno identiteto.
Na področju sodobne keramike poskušamo odkriti svoje lastne, razpoznavne ustvarjalne načine, ki naj ne bi bili zgolj interpretacija vzorov v tuji keramični literaturi. Tehnologija je v osnovi ostala enaka z različnimi manjšimi posodobitvami, zlasti pri načinu žganja. Lončeni izdelki pa so dobili nov inovativen videz in imajo dekorativen in uporaben namen, nekateri izdelki pa posegajo v umetniške vode in v kiparska dela. V sodobni dobi se keramika mora razvijati in prilagajati novim trendom ter potrebam, ohranjajoč obenem tudi tradicijo lončarstva.